Saj sem najprej hotel reči: Ni panike, saj lahko pošlješ samo mene! Pa sem se ugriznil v jezik. Vsi smo delali vse, skoraj bi se reklo garažno založništvo. Nihče ni bil bolj »ta glaven«, v glavnem smo bili vsi deklice za vse. Zato sem raje preštel do deset in prišel na dan z boljšo idejo: »Rentajmo avtodom!« Vsi so umolknili in zastrigli z ušesi. Zašumelo je kot bi dregnil v panj. Potem se je začelo pametovanje.

Eden, pojma nimam več kdo, je takoj predlagal: »Vem za Avto-domus. En kolega od mojega kolega ima izkušnje z njimi in jih ni mogel prehvaliti. Bomba.« Za čudo božje, se je pregovarjanje kar takoj nehalo. Strinjali smo se, da pokličemo v Avto-domus in vprašamo, kako in kaj. Ogledali smo si njihovo spletno stran. Zdelo se nam je obetavno. Zdaj smo rabili samo še finančno konstrukcijo. Tukaj se je zapletlo, ker nekateri potrebujejo 200% potrditev, da verjamejo dokazom, da je nekaj ceneje kot drugo. Ampak oni želijo vse do zadnjega centa na papirju preračunano v stolpčkih in vrstičkah, zato smo računali, koliko bi stalo, če se nas šest odpravi z avionom ali vlakom v Frankfurt, koliko časa izgubimo pri zadnji varianti (če založba praktično ne posluje, ker so vsi zaposleni naenkrat na sejmu), koliko bi stal najcenejši hotel, mestna vožnja do hotela in nazaj, če je hotel bolj oddaljen in zato cenejši, hrana itd. Sploh smo po zaslugi nekaterih doktorirali iz tega. Končno smo šli na Avto-domus in uredili vse potrebno, da se je naša avantura lahko začela. Če bi bilo po moje, bi bili lahko že dva dni v Frankfurtu, namesto da smo izgubljali čas z računanjem, pa še noben od nas ni bil ekonomist. Malo nas je skrbelo, ker nihče med nami še ni vozil tako velikega vozila. Veseli smo bili dejstva, da za upravljanje potrebujemo le vozniški izpit B kategorije in malo drznosti. Najprej smo se vsi branili, kdo bo vozil prvi in smo vlekli vžigalice. Na koncu pa smo se za volan vsi grebli. Med potjo smo kartali in se zabavali, kuhali kavo, jedli konzerve, ki smo jih naložili za popotnico. V Frankfurtu smo našli parking na bencinski črpalki v bližini sejma, kjer smo preživeli noč in prihranili še denar za vožnjo z mestnim prometom. Sploh smo bili nad idejo in sami nad sabo navdušeni. Vse skupaj nas je malce spominjalo na tabornike in pa vojsko, zato smo bili pri obujanju raznih spominov še celo nostalgični. Sam pri sebi sem sklenil, da bom, ko pridem domov, napisal črtico na to temo moške druščine v avtodomu. Da ne dolgovezim preveč... Potem je pot na knjižni sejem v Frankfurt postala tradicija, tako kot za muslimane romanje v Meko. Postala je stalna praksa. Ne le da je smo direktorji založbe hodili z avtodomom na knjižni sejem v Frankfurt, kmalu smo šli na knjižni sejem v Beograd, Leipzig in London. Na nobenem knjižnem sejmu nismo manjkali. Naši obiski sejmov so prinesli že prve poslovne rezultate. Meni pa za idejo 5 zvezdic pri velikem šefu. Sladka je zavest, da ima v prvi vrsti zasluge za to, kdo drug, kot jaz?