Naj povem, da je moj mož povprečen moški, ki je z veliko let vaje pri tabornikih ali pa skavtih še kar spreten pri postavljanju šotora. Najbolj mi je šlo pri vsem skupaj na živce to, da je začel delati, potem me je pa že klical na pomoč. Tako bi tudi jaz delala..., da bi mi asistent nosil kladivo, pa kline, pa ona palica gor, ona dol! Jaz pa v naročju enega pingvina, okoli nog pa drugega otroka. On pa poveljuje: »Podaj mi kladivo! Podaj mi macolo!« pa kaj jaz vem, kaj še vse. Včasih je kakšnemu novemu sosedu počil živec in je prišel pomagat, češ, dajte gospa vi raje poskrbet za otroke, da ne bodo sitni! Kako lepo od njega?! Ampak grem stavit, da je mož bolj užival, če je lahko mene pošiljal po lopatko, pa nož, pa vrvi, pa kladivo, pa kline! Ni, da nismo doživeli. Dokler mu nisem dala ultimat, da ne grem z njim nikoli več šotorit, pa če je to zadnji dopust z njim! Malo nerodno sem si izrazila, ker bi lahko izbral tudi slednje. Pa še to, da sem v resnici mislila, da ne grem nikoli več kampirat. Ampak nikoli ne reci nikoli, ker se zarečenega kruha največ poje. Na srečo se je odločil za prvo opcijo. Zadevo je vzel bukvalno in si je verjetno mislil: Če ne gremo več šotorit, gremo lahko pa z avtodomom v kamp!

Pripeljal se je z velikim avtodomom pred hišo in trobil, kot da ga ni opazila takoj že cela ulica. Zgroženo sem ga vprašala, kaj to pomeni. Bala sem se že, da je vzel hipoteko na hišo in kupil avtodom. Nekje sem namreč prebrala, da je za skromen novi avtodom treba odšteti vsaj 45.000 evrov. Šele tisti za 60.000 evrov pa so udobnejši in kakovostnejši. Največji in najbolj luksuzni, ki imajo pogon na vsa štiri kolesa, pa stanejo blizu dva milijona evrov. Mili bog. Tak bi bil najbrž ravno pravi za mojega moža. Spet na srečo, si je avtodom samo izposodil pri Avto-domusu. Najprej sem ga jezno gledala, potem pa me je prepričal, naj vstopim in si ogledam notranjost. Živela sem v veri, da je avtodom podoben prikolici. A daleč od tega. Je pravo stanovanje v malem.

Tako nas je mož letos peljal na dopust z avtodomom že za prvomajske praznike. Bilo je čudovito. Po poti do morja smo se ustavljali ob morju v pravi neokrnjeni divjini. V kampu pa je bilo vzdušje prijetno in prijazno. Celo zavidali so nam naše veliko vozilo. Nemalo se jih je našlo, ki so vprašali, če se lahko povabijo na obisk, da si ogledajo novejši tip avtodoma. Mož ga je poznavalsko hvalil, kot bi bil njegov. Predvsem pa smo se hitreje odpravili na pot, ker ni bilo potrebno misliti na tisoč drobnarij, ki jih potrebuješ pri kampiranju, če nimaš avtodoma. Tudi s počitnic smo krenili hitreje ter kadar in kamor se nam je zljubilo. Otroci so se spoprijateljili z drugimi otroki in imela sva celo nekaj brezskrbnega časa samo zase. Ugotovila sem, da mi kamp pravzaprav ni šel nikdar prav zares na živce. V bistvu je bil to šotor. Zdaj ne bi zamenjala počitnic z avtodomom za noben hotel. Avtodom omogoča veliko možnosti, da potuješ po celi Evropi. Z možem sva med »nomadi« bolj zapečkarja, saj sva rada vsaj nekaj dni na istem prostoru, pa tudi otroci si v tem času najdejo družbo. Po romantičnem večeru pa sva se dogovorila, da bova takrat, ko otroci odrastejo, sama potovala okoli z avtodomom. Mogoče bova pa ugotovila, da rada potujeva tudi iz kraja v kraj in krenila na veliko potovanje na sever Evrope. Tam namreč še nisva bila. Mogoče pa se odločiva še prej, kaj pa vem? Z avtodomom je vse možno.